ajdovščina
      kako do nas
      naša dežela
      podnebje
      gospodarstvo
      naši kraji

dediščina
      zgodovina
      naravna dediščina
      sakralna dediščina
      arheološka dediščina
      kulturna dediščina
      spomini
      osebnosti
      zgodbe
      običaji

doživetja
      pohodne poti
      oglejte si
      šport in rekreacija
      izleti

gostilne, kmetije
      gostilne
      izletniške kmetije
      osmice
      vinogradniške kmetije
      tradicionalne jedi

gostoljubno
      nočitve
      planinske koče
      pikniki
      lovske koče

koristno
domače
      vino
      sadje
      doma pridelano
      rokodelci
      spominki




utrinki
utrinki
društva
      kulturna društva
      športna društva
      turistična društva       humanitarna društva       mladinska društva       ostalo
utrinki
povejte vi
TIC Ajdovščina
Cesta IV. Prekomorske 61 a
5270 Ajdovščina

tel.: 05 365 91 40
e-pošta

Urnik:
pon - pet: 10:00 - 18:00
sob: 8:00 - 12:00

osebnosti

Avgust Žigon (1877 - 1941) - prešernoslovec

Avgust Žigon, literarni zgodovinar, teoretik in bibliotekar, rodil se je 8. januarja 1877, Ajdovščina, umrl 15. julija 1941, Ljubljana

Gimnazijo je obiskoval v Gorici v letih od 1890 do 1907. Na Dunaju je med leti 1898 in 1900 študiral pravo, nato pa umetnostno zgodovino, filozofijo, klasično filologijo in slavistiko v Gradcu. V letih od 1903 do 1905 je kot suplent učil slovenščino, latinščino in nemščino na gimnaziji v Kranju in Gorici ter na učiteljišču v Ljubljani. Nato je leta 1905 nadaljeval študij umetnostne zgodovine in slovenske književnosti, delal na umetnostnozgodovinskem inštitutu v Gradcu in tam leta 1909 doktoriral z razpravo o slikarstvu Leonarda da Vincija. Po opustitvi dela na inštitutu se je leta 1910 zaposlil v ljubljanski Licejski knjižnici (po letu 1919 preimenovana v Državno študijsko knjižnico, danes NUK), po smrti Luka Pintarja (1915) je prevzel ravnateljske posle in bil leta 1920 imenovan za ravnatelja takratne Državne študijske knjižnice. Njegov način vodenja knjižnice je zbujal kritike, zato je bil leta 1925 prisilno upokojen. Odtlej je živel v Ljubljani in nadaljeval svoje študije, v začetku druge svetovne vojne pa je padel kot naključna žrtev italijanske okupacijske patrulje.

Delo
Njegov znanstveni opus sestavljajo kritične objave literarnih tekstov, biografski, bibliografski in zgodovinsko-faktografski članki ter problemske razprave o literarnoteoretičnih in estetskih vprašanjih. Že med študijem je začel raziskovati Prešernovo pesniško delo in življenje, zvezo z Matijem Čopom ter literarno- in kulturno-zgodovinsko problematiko njegove dobe. Odkrival, objavljal in komentiral je pomembno gradivo (Prešernov zapuščinski akt, popis Čopove biblioteke, dokumente o cenzuri Kranjske čbelice), prispeval je biografske članke o Prešernu in Franu Levstiku, pripravljal je izdajo Levstikovih del, a je ni dokončal. Prešernova čitanka in monografija France Prešeren – poet in umetnik sta bili natisnjeni že med leti 1913 in 1915, vendar sta zaradi vojnih razmer in Žigonovih ustvarjalnih težav izšli z letnicama 1922 in 1925. Le redko je obravnaval širšo problematiko brez povezave s temi osrednjimi osebnostmi ali se ustavil ob kakem posameznem vprašanju (K zgodovini Goethejevega Fausta v slovenskem prevodu, 1915; K zgodovini Gregorčičeve »Soči«, 1915; Prispevek k petdesetletnici, 1918–9).
Uveljavil se je predvsem kot glavni predstavnik teorije o matematični arhitektoniki v poeziji, ki jo je razvijal od leta 1905 v več revijalnih objavah in jo dopolnil ob izbranih primerih iz Prešernove poezije. Arhitektonska teorija izhaja iz prepričanja, da je umetnina zgrajena okrog idejno-vsebinskega središča po načelih simetrije in pravilnega sorazmerja sestavnih delov, kar je mogoče dognati s formalno analizo in izraziti s številčnimi shemami: v takšni zgradbi se združujejo ideali antične in novejše evropske, zlasti romantične umetnosti.
Njegovo delo je bilo deležno precej podpore (pri Josipu Puntarju), še več pa zavračanja (Josip Tominšek, France Kidrič). Zagovorniki so se opirali na zglede iz umetnostne zgodovine in klasične filologije, nasprotniki pa so spodbijali številčne sheme in zavračali abstraktne izpeljave z biografskimi in kulturnozgodovinskimi dokazi.
Zavrnitev arhitektonske teorije je zasenčila pomen njegovega dela, utrdila pa se je predvsem v prešernoslovju.












iskalnik