ajdovščina
      kako do nas
      naša dežela
      podnebje
      gospodarstvo
      naši kraji

dediščina
      zgodovina
      naravna dediščina
      sakralna dediščina
      arheološka dediščina
      kulturna dediščina
      spomini
      osebnosti
      zgodbe
      običaji

doživetja
      pohodne poti
      oglejte si
      šport in rekreacija
      izleti

gostilne, kmetije
      gostilne
      izletniške kmetije
      osmice
      vinogradniške kmetije
      tradicionalne jedi

gostoljubno
      nočitve
      planinske koče
      pikniki
      lovske koče

koristno
domače
      vino
      sadje
      doma pridelano
      rokodelci
      spominki




utrinki
utrinki
društva
      kulturna društva
      športna društva
      turistična društva       humanitarna društva       mladinska društva       ostalo
utrinki
povejte vi
TIC Ajdovščina
Cesta IV. Prekomorske 61 a
5270 Ajdovščina

tel.: 05 365 91 40
e-pošta

Urnik:
pon - pet: 10:00 - 18:00
sob: 8:00 - 12:00

osebnosti

Ivo Kovač (1927 - 2003) - akademski slikar in pedagog

Ivo Kovač, akademski slikar, profesor risanja, likovnega pouka in umetnostne vzgoje, amaterski igralec in scenograf se je rodil 25. februarja 1927 v Ajdovščini takratnemu lokalnemu posestniku in županu mesta Ignaciju Kovaču in materi Pii Šapla. Osnovno šolo je končal v rojstnem kraju, gimnazijo pa je obiskoval v Gorici, od koder je zaradi nevarnosti vpoklica v vojsko prestopil na Znanstveni licej v Vittorio Veneto. V petem letniku liceja, po kapitulaciji Italije leta 1943 je moral šolo zapustiti.

V novembru leta 1944 je bil mobiliziran v partizane in konec marca naslednjega leta so ga Nemci po zajetju na Poreznu ustrelili. Strel je sicer preživel, vendar mu je ta pustil posledice za vse življenje - ostal je skorajda popolnoma gluh. Veselje do likovnega izražanja in risarski talent sta bila, kot je povedal sam, glavna vzroka za to, da sta njegova mati in stric iz Ljubljane kljub očetovemu nasprotovanju vztrajala, naj se mladi Ivo vpiše na takrat novoustanovljeno Akademijo za upodabljajočo umetnost v Ljubljani. In tako je Kovač uradno vstopil v svet umetnosti.  

Leta 1946 je Kovač med več kot 100 prijavljenimi uspešno opravil sprejemni izpit ter postal študent druge generacije na akademiji.
Njegovi profesorji na akademiji: mrki in resni France Mihelič, spiritus agens akademije in njen prvi rektor Božidar Jakac, gosposki Gojimir Anton Kos, energični Idrijec Nikolaj Pirnat, vsestanski in iznajdljivi profesor Radoje Hudoklin, na videz nedostopni Gabrijel Stupica, Marij Pregelj, pa velikan slovenske grafike in ustanovitelja grafične šole Riko Debenjak ter številni drugi.

Tudi med njegovimi sošolci so znana in uveljavljena imena na slovenske likovni sceni: slikar in grafik Bogdan Borčić, Jože Ciuha, Marjan Dovjak, Aleksander Horvat, Leon Koporc, Marlena Muck Stupica, Tinc Stegovec, Darinka Pvletič- Lorenčak,...
Bil je vesten in natančen študent, pri njem so si sošolci lahko izposodili dragocen list papirja ali radirko...

Že pred vpisom na akademijo se je Kovač kot amaterski igralec seznanil z gledališčem - takrat je bilo kljub težkemu povojnemu času kulturno življenje v Ajdovščini po zaslugi nekaterih intuziastov razgibano. Kovač je na povabilo k sodelovanju pristal z navdušenjem. V prvih mesecih študija se je kot igralec v Tržaškem gledališču udeležil gostovanja po primorskih krajih in za predstavo izdelal tudi svojo prvo scenografijo. Od svoje prve vloge v avgustu 1946 pa do konca gledališke kariere leta 1960 je kot igralec sodeloval v dvanajstih gledaliških igrah, zasnoval scenarije in kuliserije za 30 gledaliških komadov ter režiral tri igre. Poskusil se je tudi kot animator v amaterskem lutkovnem gledališču.

Po končanem študiju leta 1950 - diplomiral je pri prof. Kosu in prof. Miheliču, se je vrnil domov in se zaposlil najprej kot učitelj likovnega pouka in umetnostne zgodovine na gimnaziji. Strokovni izpit za učitelja je opravil leta 1956. Po ukinitvi gimnazije je vse do leta 1984, ko se je zaradi zdravstvenih težav upokojil, deloval kot profesor likovne vzgoje na ajdovski osnovni šoli, istočasno pa je na novoustanovljeni gimnaziji splošne in pedagoške smeri predaval umetnostno oziroma likovno vzgojo. Kot dolgoletni pedagog je znal genercijam dijakov in učencev približati likovno umetnost na njemu lasten način: z veliko potrpežljivosti in znanja ter občutkom za realno podajanje snovi. V mladih je spodbujal ustvarjalnost tudi kot vodja recitacijskega in igralskega krožka ter pri režiji in izdelovanju scenografij za igre, ki so jih uprizarjali v šoli.

Leta 1954 se je na potovanju v Pariz seznanil s svojo bodočo ženo Ivo Premrou, učiteljico biologije in angleškega jezika. Krona potovanja je bilo srečanje z ajdovskim rojakom, Parižanom že od leta 1930, Venom Pilonom. Kovač si ga je zapomnil predvsem po pojavi - stoječega na pločniku pred hišo v razbeljenem soncu, oblečenega v spodnjo majico brez rokavov in v nepolikane bele platnene hlače, da ga je v mislih zamenjal z očetom Menigom, ki je poziral sinu, naslovnjen na vreče moke ...

Leta 1960 se je Kovač poročil in v naslednjih letih so se jima je z ženo rodili trije sinovi. Kovač - slikar je postajal vedno bolj družinski oče in mož, pa tudi pedagoško delo je zahtevalo celega človeka in ni dopuščalo popolne predanosti lastni ustvarjalnosti. V letih po diplomi na akademiji je najprej opustil grafiko inolje, vedno redkeje pa je ustvarjal tudi v akvarelu, s katerim se je v 60-ih letih intenzivneje ukvarjal.

Njegov opus ni številčno bogat, so pa zato tisti redki zapisi toliko bolj dragoceni. Poteza v njegovih risbah je dovršena, črta pa zna pričarati razpoloženje in včasih - v karikaturno obarvanih risbah - tudi neusmiljeno razgrniti skrito. A vselej z zdravim humorjem!

Februarja 2003 je Ivo Kovač doživel svojo prvo samostojno retrospektivno razstavo v Pilonovi galerijil, katere odprtja se je udeležilo toliko obiskovalcev, da je bila galerija daleč pretesna za vse. To je bila tudi zadnja Kovačeva razstava za časa njegovega življenja, saj je konec istega leta umrl.














iskalnik