ajdovščina
      kako do nas
      naša dežela
      podnebje
      gospodarstvo
      naši kraji

dediščina
      zgodovina
      naravna dediščina
      sakralna dediščina
      arheološka dediščina
      kulturna dediščina
      spomini
      osebnosti
      zgodbe
      običaji

doživetja
      pohodne poti
      oglejte si
      šport in rekreacija
      izleti

gostilne, kmetije
      gostilne
      izletniške kmetije
      osmice
      vinogradniške kmetije
      tradicionalne jedi

gostoljubno
      nočitve
      planinske koče
      pikniki
      lovske koče

koristno
domače
      vino
      sadje
      doma pridelano
      rokodelci
      spominki




utrinki
utrinki
društva
      kulturna društva
      športna društva
      turistična društva       humanitarna društva       mladinska društva       ostalo
utrinki
povejte vi
TIC Ajdovščina
Cesta IV. Prekomorske 61 a
5270 Ajdovščina

tel.: 05 365 91 40
mob.: +386 31 355 110
e-pošta

Urnik:
pon - pet: 10:00 - 18:00
sob: 8:00 - 12:00

zgodbe

Simon Gregorčič na Brjah 1872 - 1881

Magister Borut Koloini, avtor razstave o Simonu Gregorčiču na Brjah in Kazimir Čebron, daljni sorodnik Simona Gregorčiča ... tako nosi naslov zloženka, ki je izšla ob postavitvi razstave v hiši Čebronovih na Brjah na Vipavskem. Avtor razstave in besedila, ki vam ga ponujamo v nadaljevanju, je magister Borut Kolini, kustos Goriškega muzeja.


Simon Gregorčič se je rodil 15. oktobra 1844 pri Podmelčkovih na Vrsnem nad Kobaridom. Bil je drugi otrok Jerneja in Katarine, rojene Gaberšček. Vikar in vaški učitelj Anton Gregorčič, ki je poučeval v enorazrednici na Libušnjem, je  odkril otrokovo veliko nadarjenost, zato je starša pregovoril, da sta dala osemletnega  Simona v goriško normalko, ki jo je obiskoval med leti 1852 in 1855. Z enajstimi leti je vstopil v gimnazijo in imel prvo leto zaradi domotožja velike težave, ki jih je v naslednjih letih povsem obvladal, tako da je bil kmalu med najboljšimi dijaki in leta 1864 je maturiral z odliko. V teh letih je začel pisati pesmi. 13 jih je najprej objavil v Slovenskem glasniku, ki je izhajal v Celovcu, še istega leta pa v zbirki Iskrice domoljubne.

Že v srednji šoli je pokazal veliko zanimanje za jezike in se je poleg obveznih, nemščine, latinščine in grščine, učil tudi srbohrvaščine, češčine in verjetno tudi ruščine. Razumel je še italijansko in furlansko. Tako je po maturi najprej razmišljal, da bi se vpisal na klasično filologijo na Dunaju, pa se je zaradi gmotne stiske in na veliko željo svoje matere s težkim srcem vpisal na goriško bogoslovno semenišče.

Simon Gregorčič Prvo službo je dobil v Kobaridu leta 1868. Predstojnik, dekan Anton Jekše, je bil mlademu in bolehnemu kaplanu zelo naklonjen in mu je olajšal poklicne naloge. Simon Gregorčič je zato veliko časa in energije porabil za vzgojno delo, s čimer se je domačinom zelo priljubil. Veliko je tudi pesnil in objavljal v Zvonu, Zori in v Besedniku. Leta 1872 je spoznal mlado ljubljansko učiteljico Bogomilo Milek, ki je prišla poučevat v Kobarid. Zelo sta si bila všeč in verjetno je zaradi njune obojestranske naklonjenosti moral v Rihenberk. Z novim predstojnikom se nista najbolje razumela in Simon se je počutil osamljenega in potrtega. Takrat se je v njem spet prebudila želja po študiju jezikov in zato se je skrivoma vpisal na dunajsko univerzo. V Rihenberku se je kmalu spoprijateljil z domačini in se jim močno priljubil,  morda zato študija ni nadaljeval.

V novi župniji je kaplan skrbel za tri podružnične cerkve: Cerkev sv. Duha v Pedrovem, sv. Martina nad Brjami in sv. Katarino Aleksandrijsko na Preserjah. Vse tri so bile približno uro hoda oddaljene od Branika, vendar tako, da pot od cerkve svetega Martina do sv. Katarine ni terjala povratka v Branik. Zato si je Simon Gregorčič, ki je takrat že občutil svojo bolezen, pot skrajšal tako, da je prespal na Brjah. V Čebronovi hiši je bila pripravljena učilnica, v kateri je brejske otroke poučeval verouk. V isti hiši je bilo dovolj prostora, da je lahko prespal. Za njegovo udobje so poskrbele gospodinje.

Gregorčičeva mlajša sestra Katarina je prišla v Rihenberk skupaj z njim in se poročila k Čebronovim leta 1876. Rodila je 11 otrok, med njimi hčer Helenko, ki ji je Gregorčič napisal pesem. Aprila leta 1881 je Gregorčič zapustil Rihenberk in se preselil na Gradišče nad Prvačino. Tu je potreboval novo gospodinjo in najboljša izbira je bila prav pri roki. Čebronova hči Cecilija, in sedaj celo Simonova svakinja je bila v Gorici že izučena v gospodinjskih veščinah, zato ji je lahko povsem zaupal. Najbrž sta se hitro dogovorila. Dobri ljudje in sorodniki so Simona Gregorčiča še bolj navezali na Brje. Na Gradišču je Gregorčič kupil Tominčevo kmetijo, ki jo je obdeloval. Težkega dela je bilo veliko in ker ga sam ni zmogel, se je za pomoč največkrat obrnil na Čebronove. Lojze Čebron mu je večkrat pomagal orati. Tako je ostajal Simon Gregorčič ves čas tesno povezan z Brjami in tudi s Cecilijo sta se dobro razumela. To je postalo zelo pomembno v naslednjih letih, ko se je v njem vse resneje oglašala bolezen srca. Z nakupom kmetije je zašel v denarne težave, ki jih je rešil z izdajo Poezij leta 1884.

V naslednjih letih je Simon Gregorčič veliko potoval. Najprej na Češko in kasneje v Dalmacijo in Črno goro. Leta 1899 se je zaradi bolezni upokojil in živel precej odmaknjeno življenje na svoji kmetiji. Leta 1903 sta se s Cecilijo, ki mu je stala ves čas ob strani, preselila v Gorico. Poleti 1906 je odpotoval še na zadnje potovanje na Kranjsko, kjer je obiskal več svojih prijateljev. S tega potovanja je poslal Ceciliji še zadnje ohranjeno pismo, v katerem jo vabi, naj se mu pridruži. V jeseni istega leta je Simona Gregorčiča zadela kap in 24. novembra je izdihnil na rokah svoje zveste gospodinje. Pokopali so ga blizu rojstnega doma.

Cecilija je po njegovi smrti še živela v Gorici. Leta 1908 je romala v Lurd in dve leti kasneje v Jeruzalem. Na stara leta se je preselila spet domov na Brje in s sabo prinesla gospodinjske predmete, za katere lahko upravičeno sklepamo, da jih je uporabljal Simon Gregorčič.

mag. Borut Koloini

Nazaj v planinski raj

Pod trto bivam zdaj
v deželi rajsko mili,
srce pa gor mi sili
nazaj v planinski raj.
Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!

Tu zelen dol in breg,
tu cvetje že budi se,
tu ptičji spev glasi se,
gore še krije sneg.
Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!

Glej ta dolinski svet,
te zale vinske griče,
te nič, te nič ne miče
njih južni sad in cvet?
Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!

In to ti nič ni mar,
da dragi srčno vdani
ti kličejo: "Ostani,
nikar od tod, nikar!"
Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!

O, zlatih dni spomin
me vleče na planine,
po njih srce mi gine,
saj jaz planin sem sin!
Tedaj nazaj,
Nazaj v planinski raj!

Simon Gregorčič















iskalnik