ajdovščina
      kako do nas
      naša dežela
      podnebje
      gospodarstvo
      naši kraji

dediščina
      zgodovina
      naravna dediščina
      sakralna dediščina
      arheološka dediščina
      kulturna dediščina
      spomini
      osebnosti
      zgodbe
      običaji

doživetja
      pohodne poti
      oglejte si
      šport in rekreacija
      izleti

gostilne, kmetije
      gostilne
      izletniške kmetije
      osmice
      vinogradniške kmetije
      tradicionalne jedi

gostoljubno
      nočitve
      planinske koče
      pikniki
      lovske koče

koristno
domače
      vino
      sadje
      doma pridelano
      rokodelci
      spominki




utrinki
utrinki
društva
      kulturna društva
      športna društva
      turistična društva       humanitarna društva       mladinska društva       ostalo
utrinki
povejte vi
TIC Ajdovščina
Cesta IV. Prekomorske 61 a
5270 Ajdovščina

tel.: 05 365 91 40
e-pošta

Urnik:
pon - pet: 10:00 - 18:00
sob: 8:00 - 12:00

osebnosti

Edling Janez Nepomuk Jakob (1751 - 1793) - grof

Edling Janez Nepomuk Jakob, grof, šolnik, krščen 1. maja 1751 v Gorici, umrl leta 1793 na Dunaju.
Oče grof Albert, mati grofica Karolina Saurau.

O njegovi mladosti in šolanju ni veliko znanega, vemo le, da se je dobro naučil slovenščine na domačem gradu v Ajdovščini. Med 1772 in 1774 je postal upravitelj škofjeloških posesti in obdržal to mesto do 1782. Tu se je še izpopolnil v slovenščini in kmalu posegel v javno življenje.

Ko je 6. decembra 1774 na Dunaju izšla splošna šolska naredba, je kranjsko deželno glavarstvo naročilo Kumerdeju, da jo posloveni; ker je ni, je glavarstvo sporočilo dvorni pisarni, da je delo prevzel Edling. Izšla je 1775 v Ljubljani. Naslednje leto je Edling predložil nasvet o ustanovitvi normalke v Škofji Loki in menda na Dunaju navezal osebni stik z opatom Ignazom Felbingerjem, ki je od 1. septembra 1774 vodil vse delo za ureditev osnovnega šolstva v Avstriji. Spomladi 1777 je vložil prošnjo za mesto referenta ljudske šolske komisije in ga maja dobil na priporočilo gor. šol. referenta grofa Emanuela Torresa in najbrž opata Felbingerja, čeprav mu je nasprotoval kranjski deželni glavar grof Marija Jožef Auersperg. V poletju je bil menda nekaj mesecev na Dunaju, da se za novo službo še posebej usposobi, vendar je prevzel posle še isto leto. Bol je svetnik pri deželnem glavarstvu in član treh komisij: za študije in gimnazijo, za normalno šolstvo in knjižno revizijo. Svoje zmožnosti je razvil predvsem v komisiji za normalke. Ko so ga 7. maja 1778 vnovič potrdili za njenega poročevalca, je bila odslej ureditev kr4anjskega osnovnega šolstva več let skoraj povesm na Edlingovi skrbi. V delu se je tako izkazal, da ga je cesarica 21. avgusta 1779 imenovala za svojega šolskega komisarja v Notranji Avstriji. Tako je do 11. julija 1780 nadzoroval šolstvo na Štajerskem, tudi v Celju. Ko so 1783 odpravili posebno kranjsko deželno glavarstvo in ustanovili v Gradcu skupni gubernij za Kranjsko, Štajersko in Koroško, je postal Edling notranjeavstrijski šolski referent in gubernialni svetnik v Gradcu. 1786 so prvič imenovali okrožne šolske nadzornike in Edling je sodeloval pri izbiri, da so dobili: Linhart - Ljubljana, Koller Postojno, Grimšič oziroma kmalu Schwarz Novo mesto, Škofjeločan Matevž Košir maribor, Anton Škamerl Celovec. 31. januarja 1791 je bil Edling imenovan za pravega dvornega svetnika in referenta notranjeavstrijskih pokrajin v češko avstrijski dvorni prisarni na Dunaju in prideljen direktoriju, pod katerega je spadalo tudi šolstvo. V tej funckiji je npr. 11. junija 1792 nadziral mariborsko gimnazijo. Posebna komisija, ki ji je predsedoval Edling, je imela 1791 pripraviti Ilirsko enciklopedijo, nekak besednjak srbskega jezika. Edling je poslal načrt Linhartu v presojo, a ta ni bil navdušen zanj. Delo ni izšlo, Edling pa je ostal še nadalje v stiku z razvojem slovenskeg šolstva. Edling je po prihodu v Ljubljano občeval s tedanjimi slovenskimi razsvetljenci: Kumerdejem, Kuraltom, Japljem, Devom, Linhartom, Pohlinom, Zoisem idr... Z Linhartom sta se sprijateljila za vse življenje in Edling mu je večkrat pomagal. Ko je Linhart izstopil iz stiškega samostana, ga je Edlinh poslal na Dunaj študirat s priporočili za svoje idejne somišljenike - prostozidarje, ki so ga sprejeli v svojo sredo, "kajti tačas v prestolnici skoraj ni bilo ambicioznega, napredno mislečega izobraženca, ki ne bi bil pripadal eni ali drugi teh tajnih družb, ki so bile v bistvu nekakšen zametek vladne politične stranke" (A. Gspan).  Na Dunaju ga je najbrž denarno podpiral in ko se je po dveh letih vrnil, ga je sprejel za nekakega osebnega tajnika; 1781 ga je spravil v Academio operosorum, pozneje mu je pomagal do državne službe. Najbrž po njegovem posredovanju je izšla Linhartova igra Miss Jenny Love v Augsburgu (1780) in avtor mu jo je tudi posvetil. Močan jezikovni vpliv na Edlinga je imel Pohlin, kar je očitno v prevodih številnih del. Za II. zvezek Pisanic (1780) je Edling prevedel Devovo dinastično hvalnico iz I. zvezka Die Menschenliebe Josephs des II., ki je prva slovenska pesem v nemščini. Leto pozneje je Edling napisal edini nemški pesmi Iseuz un die Laybach, eine Idylle, Augsburg 1781 in Ein Gedanke des Gr. v. E. an einen jungen Barden Freig. v S., Lj. 1781. V prvi proslavlja Cobenzla in Gusića, predsednika goriške in ljubljanske Akademije, primerek druge se ni našel. Od maja 1779 je bil Edling član Kumerdejeve jezikoslovne akademije, ki je štela 15 članov in imela v delovnem načrtu preureditev slovnice, sestavitev besednjaka in ureditev pravopisa. Dve leti pozneje je bil med ustanovitelji Academie operosorum, ki je imela 5. majca 1781 ustanovni zbor in sprejela 24 članov, ki so si po tedanji rabi nadeli latinska akademska imena. Edling - Vivax (Živahni) je postal podpredsednik. Najvažnejše delo pa je opravil Edling pri organiziranju slovenske osnovne šole. Ko je postal 1777 deželni šolski poročevalec, so se na njegovo pobudo vsaj enkrat na mesec zbirali pri njem ravnatelj (Kumerdej) in učitelji normalke ter razpravljali o šolskih vprašanjih. To je bil nekak pedagoški seminar, kjer so pregledovali opravljeno delo in delali načrte za bodoče delo. Verjetno je v tem krožku nastala zamisel, da bi prevedli Felbingerjevi deli Kern des Methodenbuches in izvleček Forderungen an Schuleister und Lehrer der Trivialschulen. Obe deli je po lastni izjavi prevedel Edling in vsaj prvo je dal v jezikovni pregled. Prvo delo ima naslov Zern ali vonuzetek teh Metodneh buqui, Dunaj 1777; posvetil ga je cesarici in ni le prva pedagoška knjiga v slovenščini, temveč tudi poskus uporabiti slovenščino kot jezik znanosti. S to knjigo so se slovenski učitelji lahko seznanili z glavno vsebino takratnega pedagoškega izobarževanja osnovnošolskega učiteljstva v Asvstiji in Nemčiji. Učeiteljem trivialk pa je bil namenjen izvleček praktičnih navodil iz tega dela, ki ga je tudi prevedel Edling pod naslovom Pogervajna na šulmastre inu učenike teh trivialk - ali gmejn na šuli .... u kranjsku prestavlene od gospuda Janeza Nepomuka, grofa inu gaspuda od Edlinga, cesarskega kamersikega gospuda inu svetovavca per ljubljanskim svetovavstvu, Lj. 1778. Ker v tej knjigi ni bilo navodil, kako naj uskladijo učitelji pouk slovenščine in nemščine, je to metodiko vključil Kumerdej v svoja pedagoška predavanja in jo na Edligovo pobudo objavil še na koncu svojega prevoda bralnih vaj. Metodna knjiga je določala smer novi osnovni šoli, ki je hotela ne nenemških deželah poleg splošne izobrazbe širiti tudi znanje nemščine, vendar je določala, da se vrši začetni pouk v narodnem jeziku in da se prevedejo nemške šolske knjige. Za maksimum upoštevanja nemščine v šolah nenemških krajev je bil določen "v višjih razredih glavnih in normalnih šol samo nemški učni jezik", za minimum pa "prevladanje nemščine v zadnjem polletju na normalkah in glavnih šolah".
Edlingova stvar je bila, da določi ali vsaj predloži, katere šolske knjige naj se prevedejo v slovenščino in do katere mere naj se v šolstvu na Kranjskem upošteva slovenski jezik. Učensi so potrebovali vsaj 12 učnih knjig in več pomožnih, nekaj tudi učitelji posebej. Pri tolikih možnostih je imel Edling težko stališče, ker smo bili Slovenci brez ustaljene slovnice in slovniške terminologije, brez tiskanega slovarja za prepariranje latinščine s pomočjo slovenščine, brez uporabnih vzorcev posvetne proze in poezije, brez zgodovinske, zemljemerske, naravoslovne in tehniške literazture in sploh brez tradicije slovenskih šolskih knjig. S smortno vztrajno gorečnostjo je Edling kmalu dosegel, da je prišlo vprašanje nove šole na Kranjskem v pravi tir. Ni mu šlo za slovenjenje cele vrste novih šolskih knjig, vendar pa je hotel oskrbeti prevode knjig, ki naj bi omogočile na Kranjskem kmečko osnovno šolstvo, zlasti pa tudi prevode takih knjig, ki so se mu zdele primerne, da se iz njih kmet "na lastne uči uveri o koristi nove metode in začne po njej sam poučevati svjo še blebetajočo deco". Velik del vprašanja je bil rešen, ko je pregovoril ljubljanskega tiskarja Egerja, da je prevzel 1777 zalogo šolskih knjig v območju ljubljanske kresije. S tem je olajšal in pospešil tisk slovenskih in nemško - slovenskih učbenikov. med njegovim delovanjem v Ljubljani so izšle vse najnujnejše knjige za slovensko šolstvo in vse so nastale po Edlingovi pobudi ali vsaj v sporazumu z njim. Dvorna pisarna mu je zaupala tudi prevod katekizma, "ker je s prevodom Zrna metodne knjige svoje prevajalske sposobnosti prepričljivo dokazal" (V Schmidt). Prevajati ga je začel 1777, toda škof herberstain ni maral laičnega prevajalca, zato je prijavil Japljev prevod. Edlingu so najprej naročili, naj s tiskom počaka, ko pa Japljev prevod ni prišel v določenem roku, je dobil Edling 19. junija 1778 dovoljenje, da sme prevod posvetiti cesarici in natisniti. Prevod mu je jezikovno pregledala posebna komisija in je izšel skupaj z nemškim tekstom, kot "Izvlečnik tega velikiga katehizma z uprašajnami inu odgovorami", Ljubljana 1779. Sredi 1779 se je moral umakniti Japljevemu prevodu (Ta veliki katekizmus, LJ 1779), ki je bil jezikovno boljši, prešel pa je v dunajsko šolsko zalogo. Dne 3. marca 1779 je Edling poročal vladarici, da so prevodi najvažnejših knjig izdatno ugladili pot novi šoli na Kranjskem. Kranjske knjige so rabili tudi v šolstvu na Goriškem in v celjskem okrožju. Ko je bil Edling 1779 - 1780 izredni komisar na Štajerskem, je v poročilu grajal, da ni našel v štajerskih šolah sploh nič slovenskih knjig. Priložil je vse ljubljanske knjige in jih priporočal za mariborsko in celjsko okrožje, češ da je "tamkajšnji jezik jeziku na Kranjskem tako soroden, da se razlikujeta le v narečju in izgovoru". Uresničenje Edlingove namere so zavrli štajerski Slovenci sami: ko je prispel v Gradec Japljev prevod katekizma, sta ga dobila v presojo ptujski župnik Plohel in cmureški župnik Jakob Kampust, ki sta izjavila, da je zaradi jezika za slovensko župnijo na Štajerskem nerabljiv (Kidrič), in tako so ostale med štajerskimi slovenci v rabi samo nemške knjige (razen v celjskem okrožju). Edling je položil temelje slovenski osnovni šoli, to mu priznavajo vsi zgodovinarji, imel pa je tudi smisel za literaturo in duševno delovanje. Ni bil samo podpredsednik ljubljanske akademije, ki jo je sploh šele on "nekako hipoma dvignil iz starih tečajev in obudil k novemu življenju", ampak član tudi gor.  











iskalnik

Koledar dogodkov