ajdovščina
      kako do nas
      naša dežela
      podnebje
      gospodarstvo
      naši kraji

dediščina
      zgodovina
      naravna dediščina
      sakralna dediščina
      arheološka dediščina
      kulturna dediščina
      spomini
      osebnosti
      zgodbe
      običaji

doživetja
      pohodne poti
      oglejte si
      šport in rekreacija
      izleti

gostilne, kmetije
      gostilne
      izletniške kmetije
      osmice
      vinogradniške kmetije
      tradicionalne jedi

gostoljubno
      nočitve
      planinske koče
      pikniki
      lovske koče

koristno
domače
      vino
      sadje
      doma pridelano
      rokodelci
      spominki




utrinki
utrinki
društva
      kulturna društva
      športna društva
      turistična društva       humanitarna društva       mladinska društva       ostalo
utrinki
povejte vi
TIC Ajdovščina
Cesta IV. Prekomorske 61 a
5270 Ajdovščina

tel.: 05 365 91 40
e-pošta

Urnik:
pon - pet: 10:00 - 18:00
sob: 8:00 - 12:00

osebnosti

Walter Bianchi (1897- 1983)

Walter BianchiRodil se je v Ajdovščini 24. januarja 1897, tako kot njegov oče, Anton Karel Vincec Bianchi (1858-1933), ki je bil v goriški realki učenec  Frana Erjavca. Ta ga je navdušil za naravoslovje, tako da se je oče po maturi  vpisal na dunajsko tehniko, a zaradi domačih finančnih težav ni dokončal študija. Poročil se je leta 1886 z Johano Jochmann, hčerko lastnika velikega valjčnega mlina. V zakonu so se rodili štirje otroci: Bruno, Walter, Bianca in Mercedes. Oče se je ukvarjal  tudi z raziskovanjem kraških jam, kot entomolog pa je doživel znanstveno priznanje, saj je odkril dotlej dva nepoznana hrošča, ki so ju imenovali po njem (Anemadus bianchi in Batyscia bianchi). V domači hiši na Prešernovi cesti je imel dragoceno zbirko hroščev, metuljev in drugih živali. Po smrti prve žene se je drugič poročil z Marijo Mohorčič, pokopan je na ajdovskem pokopališču, tako kot tudi najstarejši sin Bruno.

Walter Bianchi je obiskoval osnovno šolo v Ajdovščini (1904-08), pripravnico (1908-09) in tri razrede gimnazije (1909-12) v Gorici, prestopil je na realko v begunstvu v Gradcu leta 1916 in maturiral v Gorici. Odšel je na Dunaj, kjer se je vpisal na univerzo – naravoslovno in filozofsko smer, a se je kmalu vrnil domov. Njegov starejši brat Bruno je prav tako  študiral naravoslovje na Dunaju, a je komaj enaindvajsetleten umrl v Ajdovščini leta 1911. Jeseni 1917 je bil Walter vpoklican k vojakom. Služil je pri 17. pešpolku v Judenburgu, od tam pa je odšel v častniško šolo v Slovensko Bistrico. Leta 1919 je na ljubljanski filozofski fakulteti vpisal naravoslovno smer. Študiral je skupaj s Klementom Jugom in Vladimirjem Bartolom, toda kmalu je odšel na dunajsko univerzo, kjer je  študiral štiri leta, a študija ni zaključil. V naslednjih letih je menjaval najrazličnejše službe: trgovski korespondent v Trstu, plesalec v Grand Hotelu v Opatiji, manager plesnega para po Italiji (Trst, Firence, Rim, Cagliari), pozneje tajnik v nekem hotelu v letovišču Riccione pri Riminiju na jadranski obali.

V  Švici, v Laussanu, kjer je živela njegova sestra Bianca, se je izučil izdelovanja senčnikov za svetila. Prvič je obiskal Pariz leta 1927, kjer je prijateljeval z Bartolom v popolni bohemi (pozneje, 1935, je grafično oblikoval prvo izdajo Bartolove knjige Al Araf), tam je srečal tudi Mraka (z njim in njegovo ženo Karlo Bulovec je prijateljeval do smrti,  ohranil se je lep Walterjev portret v svinčniku, ki ga je Karla Bulovec napravila leta 1949). Po prihodu Vena Pilona (1928) v Pariz sta nadaljevala prijateljske stike. Pilon, avtor imenitnega portreta iz leta 1923, ga je (tudi) večkrat fotografiral v delavnici, Bianchi pa je pisal o slikarju. V Parizu se je kmalu uveljavil v obrti,  senčnike je sam oblikoval, narisal in naslikal ter prepariral tako, da so  pritegnili prozornost.  Njegovi predmeti so bili razstavljeni na svetovni razstavi v Parizu leta 1937. Veliko je potoval po Italiji in tudi v Beograd. Vzdrževal je stike s primorskimi mladostnimi prijatelji, (kot) npr. z Eduardom Stepančičem.

Po izbruhu vojne leta 1939 se je vrnil v Ajdovščino. Medvojna leta je preživel doma in v Gorici. Po koncu vojne  je odšel v Ljubljano, kjer je najprej delal v gledališki scenografski delavnici. Pozneje se je ponovno ukvarjal z izdelovanjem senčnikov. Postal je član Društva oblikovalcev Slovenije. Leta 1976 se je poročil z gospo Marijo, vdovo slikarja Ivana Čarga.
Prvo razstavo gvašev in risb je imel v Mali galeriji v Ljubljani leta 1954.  V Pilonovi galeriji je razstavil leta 1980. Umrl je v Ljubljani 15. aprila 1983, pokopan je na Žalah, v Čargovem grobu skupaj s slikarjem in soprogo.

Vir: Pilonova Galerija












iskalnik