ajdovščina
      kako do nas
      naša dežela
      podnebje
      gospodarstvo
      naši kraji

dediščina
      zgodovina
      naravna dediščina
      sakralna dediščina
      arheološka dediščina
      kulturna dediščina
      spomini
      osebnosti
      zgodbe
      običaji

doživetja
      pohodne poti
      oglejte si
      šport in rekreacija
      izleti

gostilne, kmetije
      gostilne
      izletniške kmetije
      osmice
      vinogradniške kmetije
      tradicionalne jedi

gostoljubno
      nočitve
      planinske koče
      pikniki
      lovske koče

koristno
domače
      vino
      sadje
      doma pridelano
      rokodelci
      spominki




utrinki
utrinki
društva
      kulturna društva
      športna društva
      turistična društva       humanitarna društva       mladinska društva       ostalo
utrinki
povejte vi
TIC Ajdovščina
Cesta IV. Prekomorske 61 a
5270 Ajdovščina

tel.: 05 365 91 40
e-pošta

Urnik:
pon - pet: 10:00 - 18:00
sob: 8:00 - 12:00

osebnosti

Karel Lavrič (1818 - 1876) - ustanovitelj ajdovske čitalnice

Karel Lavrič Karel Lavrič, narodni buditelj, rojen 1. novembra 1818 na Premu, umrl 3. marca 1876 v Gorici.
Po očetovi smrti se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Karel skupaj z bratom Ludvikom obiskoval prve tri razrede gimnazije. Od 4. razreda dalje se je šolal v Gradcu, kamor so se preselili leta 1835. Takrat sta se oba brata udeleževala nekakšne privatne čitalnice graških slovenskih dijakov, ki jo je imel Davorin Trstenjak v svojem stanovanju - ustanovil jo je na pobudo Stanka Vraza.

Med letom 1839 in 1843 je študiral pravo v Gradcu, nato pa nadaljeval študij v Padovi, kjer je opravil štiri rigoroze in promoviral 2. maja 1845.
Prvič se je oglasil v javnosti spomladi 1848, s člankom Das Konigreich Illyren und der deutsche Bund (Laibacher Zeitung 27. april 1848), zagovajajoč povezavo slovenskih dežel z nemško zvezo držav, kar pa seveda ni bilo uglašeno s stališči tedanje slovenske politike.

Kasneje se je preselil v Tolmin, kjer je deloval kot odvetnik. Vključil se je v delo takratnega nemškega bralnega društva v Tolminu. Je tudi med ustanovitelji tolminske čitalnice, ki je bila po svojem nastanku peta na Slovenskem (8. februar 1862).

Postal je eden od najbolj zaslužnih za razvoj čitalniškega gibanja na Primorskem, zlasti potem, ko se je jeseni 1863 preselil iz Tolmina v Ajdovščino, kjer je odprl odvetniško pisarno. Njegova borba za uveljavitev slovenskega jezika v upravnem življenju je naletela na veliko odobravanje v slovenski javnosti, hkrati pa je očitno pokazal, da je tudi zadovoljiv gospodarski položaj tesno povezan z bojem za uveljvaitev narodnosti.
Na področju javnega delovanja v Ajdovščini je nadaljeval to, kar je v Tolminu začel. Eden prvih Lavričevih uspehov je bila ustanovitev ajdovske čitalnice (8. februar 1864), aktivno je sodeloval pri njene delovanju. 15. avgusta 1865 je na Palah pri Ajdovščini pripravil zbor ajdovskih in tolminskih čitalničarjev in sodeloval na srečanju zastopnikov primorskih čitalnic v Ajdovščini, 1. junija 1867. . 17. julija 1864 je v čitalnici govoril vipavskim vinogradnikom o pomenu zadružništva in ponovno poudarjal materialno stanje kot pogoj za politično uspešno delovanje. Govoril je na odprtju čitalnice v Vipavi (1864), oktobra 1864 je v ajdovski čitalnici spodbujal mladino, prav tam je na začetku 1866 govoril o prebujanju goriških Slovencev.

1867 je v Ajdovščini poudarjal pomen obrti in trgovine, ki naj bi bila poleg kmetijstva temelj narodnega gospodarstva, oktobra istega leta je govoril o enakopravnosti, ki da edina lahko reši notanji politični položaj Avstrije. Poleg tega je bil Karel Lavrič govornik na otvoritvi čitalnic v Solkanu in Rihemberku, v Križu, Podragi in Postojni. Njegovo delo na področju narodnostnega in političnega osveščanja je tedaj odobraval in hvalil ves slovenski tisk, ki je poleg govorov objavljal tudi njegove izvirne članke.

1867 je Lavrič prvič kandidiral pri nadomestnih volitvah za goriški deželni zbor, vendar ni uspel. Izvoljen je bil leta 1870.

V čas Lavričevega ajdovskega obdobja sodi tudi začetek taborskega gibanja na Primorskem. Vabilo na prvi primorski tabor pri Šempasu, 18. oktobra 1868 je Lavrič podpisal kot odvetnik in kot ajdovski podžupan. S tem se pričenja novo obdobje v Lavričevem življenju - iz čitalniškega se je razvil v najpomembnejšega taborskega organizatorja, ne le na Primorskem, marveč na Slovenskem.

Gmotne razmere so ga prisilile, da se je odselil iz Ajdovščine v Gorico. Mislil je celo na preselitev v Kranj, a se je odločil za Gorico, ker da je Slovencem tu bolj potreben. Pomladi leta 1869 je bil že v Gorici, prav v času, ko so goriški Slovenci pripravljali svoj drugi tabor v Brdih. Kot pri šempaskem taboru, na katerem je Lavrič nastopal kot organizator, predsednik tabora in govornik o rabi slovenskega jezika v javnem življenju ter za slovenske šole v Brdih. O istem je govoril tudi na pivškem taboru, 9. maja 1869, udeležil se je tudi vižmarskega (19. maja 1869). Bil je še organizator in govornik na taborih v Tolminu (1. maja 1870), v Sežani ( 29. maja 1870), v Kubedu ( 8. avgust 1870) ter pri Kastvu (21. maja 1871). Zaman si je prizedeval za pripravo tabora v Renčah (1871, 1872). Kot tabornik si je Lavrič postavil za zgled irskega politika in govornika O' Connella. Velik poudarek je dajal govorništvu in s tem v zvezi je treba omeniti Lavričevo poučevanju dijakov goriške gimnazije v deklamatoriki (1869-71).

Lavričevo pravo politično delo se je začelo v drugi polovici 1869, ko je bilo v Gorici ustanovljeno prvo politično društvo gporiških Slovencev Soča. (pravila potrjena 2. septembra 1869). Prvi predsednik društva je postal dr. Josip Tonkli, odvetnik v Gorici in deželni poslanec, toda ko je na volitvah v deželni zbor 1870 propadel, se je društvu odtegoval; vodstvo je nato prevzel Lavrič, 24. februarja 1870. Tabori, zlasti pa deželne volitve 1870 so pokazale, da so goriški Slovenci prešli prvo obdobje svojega političnega zorenja, v dotlej enotnem taboruso se pojavila trenja, ki so 1872 porazdelila sile na mlado- in staroslovensko grupacijo. Liberalni tabor je bil zbran ob društvu Soča, ki je imelo od 1871 istoimensko glasilo, konservativci pa so od 1872 izdajali Glas, naslednje leto pa ustanovili društvo Gorica. Med obema strankama se je zlasti v letih 1872-74 odvijal strupen politični boj, ki je dosegel vrhunec v predvolilnem vzdušjuza državnozborske volitve 1873.

Liberalci so za svojega kandidata postavili Lavriča, kandidat konsrevativcev pa je bil dr. Tonkli. Slednji je na volitvah Lavriča sicer porazil, a vendar ni zbral dovolj glasov; ob ponovljenih volitvah vladni kandidat Andrej Winkler.
Nasprotniki so prav ob volilnem boju izkoriščali Lavričev protestantizem, ki naj bi katoliške ljudske množice odvračal od liberalnega tabora. Po volitvah so se nasprotja polagoma zgladila, konec 1875 je bila na Goriškem dosežena sprava, ki je pričela z obdobjem slogaštva. Na Goriškem je trajalo vse do konca stoletja. Lavričeva aktivnost se je za časa bivanja v Gorici najbolj očitala v delu društva Soča, pa tudi v sodelovanju pri društvenem glasilu Soča, aktiven je bil tudi kot deželni poslanec, udeleževal se je srečanj slovenskih politikov(npr. sestanka južnoslovanskih politikov v Ljubljani, decembra 1870) in še dalje deloval v bolj umirjenem čitalniškem gibanju.
Za predsednika političnega društva Soča je bil izvoljen še trikrat (3. november 1870, 11. aprila 1872, 30. decembra 1872), zadnjič je kot predsednik nastopil 29. januarja 1874, ko se je funkciji odpovedal zaradi preselitve iz Gorice v Tolmin. Tu je od pomladi 1874 znova živel, bil je že močno telesno in duševno izčrpan. Upal je, da si bo v Tolminu opomogel. Imel je skromno odvetniško pisarno, 1875-76 je bil predsednik tolminske čitalnice. Kot predsednik in odbornik društva Soča je aktivno deloval na društvenih občnih zborih, poleg delovanja v taborskem gibanju je omeniti, da je sestavljalinterpelacije društva bodisi za deželni, bodisi za državni zbor. Društvo se je v teh zahtevah zavzemalo za enakopravnostslovenskega jezika v javnosti, za gospodarske ukrepe v korist slovenskega podeželja itd. 29. februar 1871 je na občnem zboru poročal o sestanku jugoslovanskih voditeljev in nato vneto presajal idejo na goriška tla. V imenu društva Soča naj bi se udeležil v Beogradu slavja ob proglasitvi polnoletnosti kneza Milana Obrenoviča (1872), a oblastimu niso izdale potnega dovoljenja. Zaradi smrti ni izpolnil poslanskega mandatnega obdobja. Kot poglavitna rdeča nit se skozi njegovo deželno poslanstvo vleče zahteva po enakopravnosti slovenskega jezika v javnem življenju (izvoljen je bil v skupini kmečkih občinskih sodnih okrajev Gorica, Kanal, Tolmin in je premagal svoja nasprotnika A. Marušiča in Paceja), o tem je govoril že na prvi seji (avg. 1870), pri tem pa se je zavezal tudi za slovenščino.V Ljubljani 26. avgusta 1870 je bil izvoljen v deželni odbor. Lavričevo in ostalih slovenskih poslancev vztrajanje, da ima slovenščina enakopravno mesto v deželnem zboru, je pripeljalo do njegovega predčasnega zaključka zaradi obstrukcije Italije. Lavrič je nadaljeval boj za slovenščino tudi v deželnem odboru, a ker tudi tu ni uspel, je izstopil iz odbora, prav tako tudi iz deželnega sveta.
Lavričev odstop je vzbudil tudi dvome, saj so tako Slovenci izgubili članstvo v dveh pomembnih deželnih organih. Aktiven pa je bil še dalje v deželnem zboru, kjer je 1871 vpraševal vlado, če bo predložila načrt zakona o narodni zaščiti (podobno kot na Češkem), zavzemal se je za spremembodeželnega volilnega zakona, da bi Italijani in Slovenci imeli enako število poslancev. Leta 1872 se je ponovno zavzemal za enakopravnost slovenskega jezika v javnosti, ponovno je interpeliral za predlog zakona o narodni zaščiti na Goriškem, za slovensko realno gimnazijo v Gorici, za slovenske napise na javnih ustanovah in zoper delo mladoletnih v tovarnah v goriški okolici. Na zasedanju 1874 je reklamiral predlog zakona o zemljiških knjigah, govoril je v prid gradnji ceste Bovec-Trenta, zavzemal se je dalje za , da bi bile zemljiške knjige slovenskih občin sestavljene v slovenščini, zahteval je za goriško sodnijoposeben imenik porotnikov za slovenske obtožence. Leta 1875 je zahteval, naj se porabi državna podpora 8000 goldinarjev samo za najnujnejše potrebe osnovne šole, ne pa za pouk nemščine.

Lavrič je bil tudi član nekaterih teles deželnega zbora (deželni šolski svet, pravni in peticijski odsek, odsek za kmetijsko šolstvo). Posebno pozornost je še potrebno nameniti Lavričevemu publicističnemu delovanju Soča. V uvodnikih, daljših člankih, v objavljenih govorih se je Lavrič dotikal lokalne, pa tudi širše avstrijske politične problematike.











iskalnik

Koledar dogodkov