ajdovščina
      kako do nas
      naša dežela
      podnebje
      gospodarstvo
      naši kraji

dediščina
      zgodovina
      naravna dediščina
      sakralna dediščina
      arheološka dediščina
      kulturna dediščina
      spomini
      osebnosti
      zgodbe
      običaji

doživetja
      pohodne poti
      oglejte si
      šport in rekreacija
      izleti

gostilne, kmetije
      gostilne
      izletniške kmetije
      osmice
      vinogradniške kmetije
      tradicionalne jedi

gostoljubno
      nočitve
      planinske koče
      pikniki
      lovske koče

koristno
domače
      vino
      sadje
      doma pridelano
      rokodelci
      spominki




utrinki
utrinki
društva
      kulturna društva
      športna društva
      turistična društva       humanitarna društva       mladinska društva       ostalo
utrinki
povejte vi
TIC Ajdovščina
Cesta IV. Prekomorske 61 a
5270 Ajdovščina

tel.: 05 365 91 40
mob.: +386 31 355 110
e-pošta

Urnik:
pon - pet: 10:00 - 18:00
sob: 8:00 - 12:00

osebnosti

Janez Svetokriški (1647 - 1714) - kapucin, pridigar, književnik

Janez SvetokriškiJanez Svetokriški, rojen v plemeniti družini kot Tobija Lionelli, kapucin, pridigar in književnik, se je rodil leta 1647 v Križu na Vipavskem. Otroška leta je preživel v rojstnem kraju, kjer je prišel v stik z očeti kapucini, ki so tedaj že bili v Križu.

Še zelo mlad se je odločil za redovniško življenje v vrstah kapucinov. Po enoletnem noviciatu, ki ga je opravil na Reki, je 17-leten naredil prve redovne zaobljube in si privzel ime brat Janez Krstnik.
Leta 1670 je bil posvečen v diakona in to v Gradcu nakar je postal pridigar " Provinciae Styriae concionator ". Pod tem imenom je poznan iz vseh dosegljivih dokumentov. Kapucinski samostan Vipavski KrižPridigal je po veliko krajih. Kot gvardijan je služboval v Trstu (1679), Križ na Vipavskem (1682), Ljubljana (1684), Trst (1686), Novo Mesto (1688) in Gorica (1693). Z govorno besedo je uresničeval smernice tridetinskega koncila, ki je zapovedoval duhovnikom, da morajo vsako nedeljo ali na praznik govorit vernikom. S tem je uresničeval program svojega reda, ki je pridigarsko službo cenil kot svoje najplemenitejše opravilo.

Svetokriški se je še posebej izkazal. Ljudstvo ga je vzljubilo in zvesto poslušalo v vročini in mrazu, kakor sam pravi v pridigi "Slovo od Ljubljane". Tudi sobratje duhovniki so njegovo pridigarsko sposobnost zelo cenili. Mnogi od nji so ga prosili, da bi jim posodil svoje slovenske pridige, da bi jih prepisali, ali pa, da bi jih "drukat pustil". S tem si je postavil obsežen plan, ki ga je v sedemnajstih letih skoraj v celoti uresničil. Izdal je 5 debelih zvezkov pod naslovom Sacrum promptuarium - Sveti priročnik na 2896 straneh. Prva dva zvezka sta izšla leta 1691 v Benetkah, ostali so izšli v Ljubljani. Tretji zvezek nosi letnico 1696, četrti 1700 in peti 1707. Tretji zvezek je v celoti izšel šele leta 1698, ko je škofijski cenzor podpisal dovoljenje za natis.

vir fotografije: http://users.volja.net/plicen/kip.jpgOblika pridig je tematična z jasno razvidno razčlenitvijo: tema, uvod, jedro, sklep. Vsebina pridig je zelo pisana: verski nauk, oprt na Sveto pismo in cerkvene očete, se neprestano prepleta z vsakdanjim življenjem in številnimi zgodbami iz starejših in novejših avtorjev. V jeziku in pravopisu se je naslonil na knjižno tradicijo iz protestantske dobe v pomoč so mu bile Kastelčeve Observationes v Nebeškem cilju. Natisnjene so v 1. zvezku takoj za slovenskim predgovorom. Zanj je to bila edina slovnica slovenskega jezika, katera pa mu je povzročala veliko težav. Številne nedoslednosti v pravopisu, pogoste nemške tujke in narečne posebnosti kažejo, s kakšno težavo je urestničeval načelo, ki si ga je bil postavil, da bo pisal, kakor so slovenci govorili. Delo Svetokriškega je prvo obsežnejše izvirno literarno delo v slovenski literaturi. Njegovo delo je imelo veliki vpliv na cerkveno govorništvo na slovenskem, saj je bil skoraj pol stoletja edini tovrstni priročnik v slovenskem jeziku, po katerem so mogli segati slovenski duhovniki. Še dolgo potem so pridigarski priročniki zavzemali prvo mesto v slovenski literaturi.

Vsa njegova dela so pržeta z izrednim posluhom za stiske in slabosti, trpljenje in veselje ljudi. Moč stanov in vpliv plemstva sta se sicer zmanjšala zaradi absolutističnih prizadevanj habsburških vladarjev, vendar je v bistvu obstajal fevdalni red z desetino in tlako. Bremena so se celo večala zaradi neprestanih vojn in turških vpadov. Družbenega reda Svetokriški ni odkrito obsojal, odločno pa je bičal krivce, ki so jih "žlahtniki" delali ubogemu ljudstvu. S podobno ostrino obsoja trgovce in bogatejše kmete, ki izkoriščajo stisko najrevnejših in jih z oderuštvom mečejo na cesto.

Kako je Svetokriški sočustvoval s poslušalci, kažejo zlasti govori o treh največjih nadlogah: kugi, lakoti in vojski, ki so kot bič zadevale zlasti preprosto ljudstvo. Ti govori so nastali v času resnične stiske. Svetokriški je nastopal s prepričljivostjo človeka, ki se zaveda svojega poslanstva. To je dajalo posebno moč njegovemu govoru. Vse njegove govore prevevata velika vedrina in krščansko veselje. Težka in resna vprašanja je znal poživiti z umirjenim humorjem. Upravičeno se govori o apologiji krščanskega veselja v pridigah Svetokriškega. S svojim izrazitim čutom za opazovanje in občudovanje narave in življenja je zapustil nekaj pravih biserov slovenske proze. Slog njegove pridige odkriva resničnega umetnika govorjene in pisane besede, ki je dobro poznal umetniški okus svoje dobe in nove smeri umetniškega ustvarjanja. To je bila doba razgibanih zlatih oltarjev in prvih baročnih cerkva. Iz njegovih govorov je za tisti čas dihala nenavadna svežina v vsebini in obliki.

Vir: spletna stran  http://users.volja.net/plicen/janez.htm











iskalnik